Naloge pri poklicu

Kaj delavec običajno dela:

Kodirni jezik je umetni simbolni jezik, ki ima določeno slovnico, skladnjo in pomen. Po pomenu besed je lahko podoben naravnemu. Za to, da ga računalnik razume kot v kodirnem jeziku napisano, ga je treba prevesti v interni strojni jezik računalnika. To funkcijo opravljajo posebni programi prevajalniki in interpreterji. Računalniki ne razumejo naravnih jezikov, t.j. jezikov, v katerih pišejo in govorijo ljudje, kot je na primer slovenščina, ker so ti prezapleteni in pogosto izpostavljeni napačnemu razumevanju. Potrebna so jim navodila v preprostem in nedvoumnem jeziku, ki šteje le nekaj sto besed, katerih vsaka ima jasen in točno določen pomen. To je programski jezik, v katerem so napisani programi.
Osnova za programerjevo delo so funkcionalne specifikacije, ki jih pripravi sistemski analitik. To je dokument, ki določa zahtevane programe. Z uporabo dogovorjenih standardov in pripomočkov izdela programer podroben načrt zgradbe programov. Nato napiše program v kodirnem jeziku ali programsko kodo. Dobro izdelan program je tak, ki opravi zahtevano funkcijo kar najbolj hitro, zanesljivo in ekonomično, to je brez nepotrebne uporabe razpoložljivih virov računalnika. Za pisanje programov se lahko uporabi en višji programski jezik ali več jezikov, ki vsebujejo besede naravnih jezikov, na primer “if”, “then”, “include”. Razvijajo jih različne računalniške družbe, raziskovalne ustanove in neodvisni razvijalci. Programer običajno obvlada več kot en sam programski jezik.

V višjem programskem jeziku napisani programi se ponavadi prenesejo (angl.: to port; prenesen: ported) na različne tipe računalnikov. To je še eno opravilo, ki ga včasih uporablja programer zato, da je hitrost izvajanja program kar največja. Prevod je poseben za vsak tip računalniškega procesorja, t.j. del računalnika, v katerem se izvajajo posamezni deli računalniškega programa, programska navodila ali inštrukcije. Programer svoj izdelek opiše tako v opombah, ki so del programa, kakor tudi v posebnih dokumentih, zato da je programe moč razumeti brez težav in jih kasneje laže dopolnjevati. Prvo celotno verzijo programa navadno imenujemo verzija “alfa”. Tej sledi verzija “beta”, ki je že primerna, da jo temeljito preizkusijo strokovnjaki za analizo kakovosti in uporabniki.
V informatiki se za postopek preizkušanja pravilnosti delovanja programov navadno uporablja izraz “testiranje”. Osebje programe zelo skrbno testira in o napakah, ki jih ugotovi, obvesti programerje, ki so programe razvijali. Ko je odpravljenih toliko napak, kolikor je le mogoče, se programi dajo v uporabo. Programerji programe tudi prilagajajo, da učinkoviteje delujejo ali jim dodajajo nove funkcije. Ko programer namešča programe v delovno okolje, sodeluje s sistemskimi integratorji, strokovnjaki, ki imajo pregled nad razpoložljivimi računalniškimi napravami neke organizacije in nad njihovo uporabo. Pri tem delu včasih potrebuje prejšnje verzije programov, operacijskih sistemov in računalniških naprav in tudi osebje, ki ima določene izkušnje in usposobljenost na tem področju.